Pravica do nujnega deleža je pravica nujnega dediča, da po svojem predniku, otroku, zakoncu, bratu ali sestri podeduje delež njegove zapuščine, s katero zapustnik zato ne more razpolagati. Nujni dedič po zapustniku v vsakem primeru deduje vsaj nujni delež, ki znaša polovico ali tretjino zakonitega dednega deleža.
Ureditev, ki je ena najstarejših, je močno ukoreninjena v dedno pravo in v zavest ljudi. Namen nujnega dedovanja naj bi bil v ohranitvi premoženja v okviru družine in v zagotavljanju čim bolj enakega premoženjskega položaja nujnemu dediču tudi po zapustnikovi smrti. Nujno dedovanje je torej institut, ki ob smrti zapustnika varuje nujne dediče pred poslabšanjem njihovega položaja, zaradi česar se pogosto zdi, da je smiselno in pravično.
V nekaterih, ne tako redkih primerih, pa se vedno bolj zdi, da je omenjeni institut preživet, saj zapustnika v veliki meri ovira in omejuje pri razpolaganju s svojim premoženjem. Če se posameznik odloči, da bo npr. za časa svojega življenja podaril, ali z oporoko za primer svoje smrti zapustil svoje premoženje osebi po svoji izbiri (bodisi taki, ki je hkrati njegov dedič, bodisi tretji osebi), tega ne more storiti povsem brez posledic za svojo zapuščino. Kot določa Zakon o dedovanju, namreč s tistim delom svojega premoženja, ki je namenjeno nujnemu dedovanju, ne more razpolagati. To pomeni, da bo smel nujni dedič, v kolikor bo zaradi zapustnikovega razpolaganja s premoženjem prikrajšan njegov nujni delež, v zapuščinskem postopku zahtevati vračilo darila ali zmanjšanje oporočnega razpolaganja. Ponazorjeno s primerom: edini sin, ki svojega očeta nikdar ni obiskal in se ni zanimal za njegovo zdravje in počutje, bo smel zahtevati, da v njegov nujni delež po pokojnem očetu sodi tudi polovica stanovanja, ki ga je oče z oporoko namenil otroku svoje pokojne partnerice, ki ni hkrati tudi njegov otrok in s katerim sta sicer celo življenje živela skupaj kot oče in sin.
Izkaže se, da je zapustnik zaradi instituta nujnega dedovanja pogosto v veliki meri omejen pri uresničevanju svoje ustavno zagotovljene pravice do zasebne lastnine. Za vsako ustavno (človekovo) pravico sicer velja, da je omejena s pravicami drugih, pri čemer mora biti v primeru zasebne lastnine med drugim zagotovljena tudi njena socialna funkcija. Morda prav ta, z ustavo določena omejitev pravice do zasebne lastnine, onemogoča ukinitev ali omejitev instituta nujnega dedovanja. Morda pa bi bilo potrebno v družbi in sodni praksi kljub temu, ali pa ravno zato, nujno dedovanje prilagoditi sodobnim težavam ljudi.
Avtor: Rok Petrič
