V kazenskem postopku je oseba, ki je osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja, pred dejanskim začetkom sojenja pogosto kar trikrat v položaju, ko se lahko izjasni o očitkih zoper sebe. Prvič pred policijo, drugič pred preiskovalnim sodnikom in tretjič pred sodnim senatom na glavni obravnavi. Pravica obdolženca, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist, je temeljna pravica kazenskega postopka, ki temelji na Ustavi RS, Evropski konvenciji o človekovih pravicah in Zakonu o kazenskem postopku.
Nobenega dvoma ni, da bi bila (obsodilna) sodba, ki bi brez zakonitega in utemeljenega razloga temeljila na postopku, v katerem obdolžencu na glavni obravnavi ne bi bila omogočena obramba z zagovorom, v celoti neutemeljena in nezakonita. Pravica obdolženca do zagovora v fazi glavne obravnave je nesporna komponenta njegove pravice do materialne obrambe.
Prav tako ni nobenega dvoma, da postopek, ki je v fazi policijske preiskave minil brez zaslišanja osumljenca, ne pomeni (nujno) posega v pravico do obrambe. Zaradi narave policijskega dela in policijske taktike ni nenavadno niti to, da osumljenec o tem, da je sum skoncentriran prav nanj, izve šele, ko pristojno tožilstvo začne postopek zoper njega na sodišču.
Vprašanje, ki je lahko sporno pa je, ali se postopek sodne preiskave, ki ga na podlagi zahteve za preiskavo s sklepom o preiskavi uvede preiskovalni sodnik, lahko začne, če obdolženec pred izdajo sklepa ni bil zaslišan. Zakon o kazenskem postopku je glede tega sicer jasen in dopušča le dve izjemi: kadar konkretna zadeva nima narave nujne zadeve, obdolženec pa se o očitkih še ni zagovarjal, bi moralo brez dvoma veljati, da je zagovor obdolženca pred izdajo sklepa o preiskavi obvezen.
Kljub janemu pravilu se (redko) zgodi, da sodišče izda sklep o preiskavi brez predhodnega zaslišanja obdolženca. Zaradi ustavnopravne narave pravice do zagovora se v takem primeru postavlja vprašanje, ali je njena morebitna kršitev v fazi postopka preiskave absolutna ali relativna – ali torej okoliščina, da obdolžencu ni bilo omogočeno, da bi se zagovarjal, ko je sicer formalno imel to pravico, predstavlja tako hudo kršitev postopka, da je zaradi nje kontaminiran celoten postopek.
Sodna praksa o tem vprašanju zaenkrat ne ponuja jasnega odgovora. Zdi se, da v nekaterih primerih sodišče meni, da je omenjeno kršitev mogoče sanirati v kasnejših fazah postopka npr. z zaslišanjem obdolženca na glavni obravnavi. Če bi tako stališče obveljalo, bi bilo na mestu retorično vprašanje, ali pravilo o zaslišanju obdolženca pred odločitvijo o zahtevi za preiskavo potemtakem sploh (še) potrebujemo?
Avtor: Rok Petrič
