Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odredi sodišče na predlog tožilstva. Tožilstvo mora v predlogu izkazati, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec sam ali preko drugih oseb uporabil korist (pridobljeno s kaznivim dejanjem) za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku.
Gre torej za institut, ki je smiselno enak institutu zavarovanja denarnih terjatev po Zakonu o izvršbi in zavarovanju, kjer sodišče začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve izda na predlog upnika, če izkaže obstoj nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ne glede na navedeno pa so kazenska sodišča izoblikovala stališče, da navedenih institutov ni moč primerjati.
Po ustaljeni sodni praksi v izvršilnih zadevah mora upnik v posamezni zadevi konkretizirano navesti (in s konkretnimi dokazi utemeljiti) vse okoliščine, ki utemeljujejo obstoj subjektivne in objektivne nevarnosti, da bo dolžnik razpolagal s svojim premoženjem in tako morda onemogočil upnika pri kasnejši uveljavitvi njegove terjatve. Sodišča pri tem ne puščajo izjem in v izvršilnih postopkih zato (deloma pa tudi zaradi razpravnega načela) ne ugibajo, zakaj vse bi bilo morda upniku kljub vsemu potrebno ugoditi in mu omogočiti zavarovanje. Nasprotno: upniku je v izvršilnem postopku popolnoma jasno naloženo, da izpolni svoje trditveno in dokazno breme in sodišče prepriča o utemeljenosti svojega predloga.
Na drugi strani pa v kazenski zadevi v vlogi upnika nastopa tožilec, kot državni organ. Zanj bi morala torej veljati enaka (če ne celo strožja) pravila in merila kot veljajo za upnika v izvršilnem postopku. Ker je tožilec državni organ, bi moralo biti toliko bolj pomembno, da stremi k uresničitvi vseh zakonskih in ustavnih načel. Glede na problematično sodno prakso v kazenskih zadevah je jasno, da je tožilcem (v primerjavi z upnikom v izvršilnem postopku) naloženo manjše dokazno breme izkazovanja »obstoja nevarnosti«, da bo obdolženec sam ali preko drugih kakorkoli razpolagal s pridobljeno koristjo. V kazenskem postopku velikokrat za odreditev obravnavanega omejevalnega ukrepa zadostujejo že utemeljeni razlogi za sum ali utemeljen sum, da je bila s kaznivim dejanjem protipravno pridobljena premoženjska korist in da že narava (izvedba) tega kaznivega dejanja izkazuje nevarnost, da bo obdolženec razpolagal s protipravno pridobljeno koristjo.
Ob upoštevanju navedenih stališč se poraja vprašanje ali ne gre morda za kršitev načela enakega varstva pravic, ki ga določa 22. člen Ustave Republike Slovenije, saj bi z vidika pravice do sodnega varstva in načela enakega varstva pravic moralo biti povsem vseeno kakšno oziroma katero sodišče (»izvršilno«, »civilno«, »kazensko« ali kakšno drugo) odloča o pravicah in dolžnostih ter o obtožbah zoper posameznika. Ne glede na vrsto postopka, bi se za poseg v lastninsko pravico posameznika morali upoštevati enaki kriteriji.
Avtorica: Katja Jošar
