Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti iz 314. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je temeljno ogrozitveno kaznivo dejanje. Eno izmed izvršitvenih dejanj temeljne oblike imenovanega kaznivega dejanja stori, kdor s splošno nevarnim dejanjem povzroči nevarnost za življenje ali premoženje velike vrednosti. Kaznivo dejanje je lahko storjeno tudi iz malomarnosti. Medtem ko se za kvalificirano obliko kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, ki je določena v drugem odstavku 314. člena KZ-1, zahteva, da ima storilec poseben namen, in sicer da z nevarnim dejanjem, z namenom izsiljevanja, zastraševanja, prisiljenja k storitvi ali opustitvi nekega drugega dejanja, maščevanja ali pridobitve premoženjske ali nepremoženjske koristi sebi ali komu drugemu načrtuje, poskusi ali izvede nevarno dejanje, pri katerem je ali bi bila ogrožena varnost ljudi ali premoženja večje vrednosti. Teorija in sodna praksa sta že izoblikovali stališče, da mora biti posledica temeljne oblike tega kaznivega dejanja povzročitev konkretne nevarnosti za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, kar pomeni da mora biti situacija takšna, da se nevarnost dejansko lahko uresniči v vsakem trenutku. Nastanek nekoliko bolj abstraktne nevarnosti za varnost ljudi in premoženje večje vrednosti pa zadostuje pri privilegirani obliki kaznivega dejanja, kjer je za izpolnitev vseh zakonskih znakov pomembno, da je ogrožena varnost ljudi ali bi ta lahko bila ogrožena.
Splošno nevarno dejanje je nadvse pavšalen pojem, ki se v teoriji odraža kot dejanje pri katerem storilec sprosti sile, ki jih ne more več obdržati pod svojim nadzorom oziroma jih ne more obvladovati. Glede na trenutno izredno stanje v državi, bi lahko splošno nevarno dejanje predstavljalo tudi vsakršno dejanje, kjer osebe, ki so okužene s koronavirusom oziroma bi lahko bile okužene, zavedno stopajo v stik z drugimi ljudmi in pri tem ogrožajo njihovo življenje. Primeroma naj izpostavim odraslo navzven popolnoma zdravo osebo, ki ve da je bila v stiku z okuženo osebo ali na kraju, kjer se je okužena oseba gibala oziroma okužba pojavila in bi lahko bila asimptomatski nosilec virusa (niti ni nujno, da se zaveda, da je lahko nosilec, bi se pa tega moral zavedati) še naprej hodi po javnih krajih in prihaja v stik z drugimi ljudmi, pri tem pa povzroča konkretno nevarnost za življenje le teh. Takšna oseba bi lahko storila kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem (naklepno) ali tretjem (iz malomarnosti) odstavku 314. člena KZ-1. Vprašanje na tem mestu je, ali s tem dejanjem dejansko povzroči konkretno nevarnost za življenje ljudi. Glede na splošno znane podatke, da je koronavirus huda okužba dihal, ki lahko povzroči tudi smrt, bi bil lahko odgovor v posameznem primeru pritrdilen.
Ne gre spregledati, da je kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti lahko storjeno s storitvenim ali opustitvenim ravnanjem. V sklopu imenovanega kaznivega dejanja je kot kaznivo določeno tudi pasivno ravnanje storilca, ki je v tem, da opusti dejanje, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja velike vrednosti. Glede na navedeno je dolžnostno ravnanje storilca zapisano v drugem zakonu oziroma predpisu (gre za tako imenovano dopolnilno normo). Primeroma lahko izpostavim prvi odstavek 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Navedeno bi lahko pomenilo tudi to, da bi delodajalec, ki bi od delavcv zahteval, da pridejo na delovno mesto v času izrednih razmer rapidnega širjenja koronavirusa in pri tem ne bi poskrbel za njihovo varnost oziroma bi s tem ogrozil njihovo življenje, lahko celo izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti.
Za konec velja omeniti tudi kaznivo dejanje prenašanja nalezljivih bolezni iz prvega (naklepno) in tretjega (iz malomarnosti) odstavka 177. člena KZ-1, ki je nekoliko bolj specifično opustitveno ravnanje, saj ga stori kdor se ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organ odredi pregled, razkuženje, izločitev bolnikov ali kakšne druge ukrepe za zatiranje ali preprečevanje nalezljivih bolezni pri ljudeh in s tem povzroči, da se nalezljiva bolezen razširi. Storilec tovrstnega kaznivega dejanja je načeloma lahko vsakdo, v konkretnem primeru torej vsi, ki se jih doslej že sprejeti predpisi v povezavi s preprečitvijo širitve koronavirusa zadevajo, vendar pa je za izpolnitev vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja bistveno, da posledica tudi dejansko nastane (se bolezen razširi), saj poskus ni kazniv.
Avtorica: Katja Jošar
