Vsakdo, ki se je zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin znašel v sodnem postopku, še posebno v kazenskem postopku, si želi, da bi bil deležen nepristranskega sojenja. Ali gre zgolj za pobožno željo posameznika ali za tem morda »stoji« kaj več?
Pravico do sodnega postopka, v katerem odloča neodvisno sodišče in v katerem sodijo nepristranski sodniki, kot del človekove pravice do sodnega varstva zagotavlja Ustava Republike Slovenije v svojem 23. členu. Enako pravico zagotavlja tudi 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. V kolikor se tekom postopka ustvari videz, da sodnik v sami zadevi ne bo mogel odločati nepristransko, ker si je že izoblikoval mnenje o obtožbah zoper obdolženca, je obdolžencu kršena pravica do nepristranskega sojenja.
Pravica do nepristranskega sojenja pomeni, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to povzročilo ali vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Skladno s sodno prakso se je izoblikovalo stališče, da nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. Odločitev sodišča mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka.
V praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter Evropskega sodišča za človekove pravice se je izoblikovalo stališče, da je pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja, nepristranskost sodišča treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (npr. po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po njenem zunanjem izrazu. S tem je mišljeno, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost razumejo stranke postopka. Zadostuje že videz pristranskosti oziroma obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti.
Pravica do nepristranskega sojenja je torej pravno formalno zapisana na najvišjo raven, vendar, ali se kot taka odraža tudi v vsakodnevni sodni praksi? Kar precej je primerov dobrih sodnih praks, kjer je omenjena pravica zagotovljena in spoštovana na najvišji možni ravni. Na drugi strani pa se, sicer redko, še pojavljajo primeri, kjer nepristransko sojenje ostaja na ravni pobožne želje posameznika. Naloga oz. dolžnost vsakega odvetnika je, da z vsemi možnimi pravnimi sredstvi zagotovi, da pravica do nepristranskega sojenja ne ostane na ravni pobožne želje posameznika, ampak jo tudi v vsakodnevni praksi povzdigne v ustavno zagotovljeno človekovo pravico.
Avtor: Rok Kavčič
